Aerobnih in anaerobnih naporov ni!

Foto: sportpursuit.com

V svetu športa in medicine se velikokrat uporabljata termina aerobna in anaerobna aktivnost. Prvi naj bi predstavljal stanje, v katerem športnik za pridobivanje potrebne energije uporablja izključno procese, v katerih sodeluje celično dihanje in se porablja kisik; drugi pa stanje, v katerem celično dihanje ni prisotno in so v uporabi biokemijske poti, ki kisika »ne potrebujejo« (pravilneje bi bilo »ne uporabljajo«).

Natančneje, aerobni napor bi tako vključeval samo energetske procese, ki se končajo z oksidativno fosforilacijo (celičnim dihanjem z uporabo kisika), medtem ko anaerobni napori glikolizo s končnim produktom laktatom in razgradnjo kreatin fosfata.

Tako velikokrat slišite, da morate, če želite izgubiti maščobe, vaditi aerobno, saj takrat porabite največ maščob. Dolgotrajni napori so tako v pogovorih oklicani za aerobne, kratkotrajni in visokointenzivni pa za anaerobne. Tek je tako aerobna aktivnost, dvigovanje uteži pa anaerobna.

A stvari še zdaleč niso tako preproste. Termina sta se razvila pred desetletji, ko merilne tehnike v športni znanosti še niso bile tako napredne in se je smatralo, da bodisi delujejo procesi, ki porabljajo kisik ali pa procesi, ki ga ne. Vmesnega stanja niso poznali.

Kaj kmalu pa so začeli ugotavljati, da obstaja stopnja napora, ko se uporabljajo oboji procesi, a v različnem deležu. Tako sta se terminoma aerobna in anaerobna aktivnost pridružila še aerobno/anerobna in anaerobno/aerobna aktivnost. Še malo kasneje pa so anaerobno aktivnost razdelili na alaktatno in laktatno, z ozirom na produkcijo laktata. Ta klasifikacija športnega napora se v slovenski in tudi strokovni literaturi še danes najpogosteje uporablja.

Ta klasifikacija obremenitev pa je napačna in nepopolna, na kar kažejo vse nedavne raziskave. Zakaj? Naj navedem tri primere. Napor, ki traja 6 sekund (recimo šprint na 50 m) je po zgornji klasifikaciji imenovan anaerobni alaktatni napor, kar pa je daleč od dejanskega stanja, saj le polovico potrebne energije zagotovijo »alaktatni procesi«, oziroma kreatin fosfat, drugo polovico pa glikolitični sistem, oziroma »laktatni procesi«. Laktat tako pri tem naporu dejansko nastaja in reči, da je to alaktatni-anaerobni napor, je tako smešno. Pa tudi ta razlaga je posplošena, saj majhen delež energije zagotavljajo tudi »aerobni« procesi, oziroma oksidativna fosforilacija.

Napori, ki trajajo okoli dveh ali treh minut so pogosto poimenovani laktatni-anaerobni napori, saj naj bi telo energijo pridobivalo iz glikolize, katere končni produkt bi bil samo laktat. A to še zdaleč ni res, saj majhen delež (na začetku) energije zagotovi razgradnja kreatin fosfata, v nadaljevanju pa velik delež energije zagotovijo t. i. aerobni procesi oziroma oksidativna fosforilacija. Nedavna raziskava je pokazala, da je razlika med vrhunskimi in rekreativnimi športniki pri tej intenzivnosti ravno v sposobnosti porabe maščob, torej vključenosti celičnega dihanja, medtem ko je poraba ogljikovih hidratov pri rekreativnih in vrhunskih športnikih enaka. Za razgradnjo maščob pa, kakor vemo, nujno potrebujemo kisik.

Tudi pri res dolgotrajnih naporih se procesi prepletajo. Tako v času pisanja tega članka koncentracija laktata v moji krvi ni 0, temveč okoli 1 mmol/l, kar jasno kaže na to, da glikolitični sistem deluje tudi v popolnem mirovanju. V šali bi rekel, da je to aerobno/anaerobni napor. S temi tremi primeri se, kakor lahko ugotovimo, do zdaj znana klasifikacija poruši.

Ja, ampak procesi pa so aerobni in anaerobni-laktatni in anaerobni-alaktatni?

Na prvi pogled bi to nekako šlo, saj tukaj govorimo o samem procesu in ne telesni aktivnosti. A žal tudi tukaj izrazoslovje dela težave, saj pojem anaerobni namiguje na to, da proces poteka v odsotnosti kisika, aerobni pa v prisotnosti. In to je le delno resnično. Celično dihanje, oziroma glaven del tega — oksidativna fosforilacija, dejansko za svoje delovanje potrebuje kisik. Če kisika ni, celičnega dihanja tudi ni. Nasprotno pa stvar ni takšna pri anaerobnih procesih, ki ne, da potekajo v odsotnosti kisika, temveč kisika samo ne uporabljajo (četudi bi ta bil na voljo). Tako tipični anaerobni proces, glikoliza s končnim produktom laktatom, poteka tudi, ko je kisik prisoten (kisik procesa ne ustavi in ni negativni alosterični modifikator).

Ob tej priložnosti se vprašam, zakaj sploh procese poimenovati po zgornji shemi, če pa za vsakim izrazom stoji točno določen biokemijski proces. Alaktatni-anaerobni proces je razgradnja kreatin fosfata, laktatni-anaerobni je glikoliza s končnim produktom laktatom, aerobni proces pa je bodisi popolna oksidacija maščob ali ogljikovih hidratov (delež slednjega je odvisen od stopnje napora in prehrane). Zato mislim, da je primerneje, da procese poimenujemo neposredno in ne posredno, kakor smo to počeli do zdaj.

Kako pa pravilno pomenovati napore?

Po prebranem prvem delu bi lahko zaključili, da bi lahko napore poimenovali aerobno/anaerobne in anaerobno/aerobne, z ozirom na to, kolikšen delež predstavlja kakšen energijski sistem. A ker smo kasneje ugotovili, da aerobni in anaerobni procesi ne obstajajo, oziroma je to poimenovanja napačno, oziroma bi bilo primerneje zanje uporabljati drugačne izraze, tudi ta klasifikacija ne pride v poštev.

Morda se kdo sprašuje, zakaj je sploh pomembno, da se pravilno poimenuje napore. Gre za to, da trenutno poimenovanja vzbuja asociacije o energijskih poteh, ki enostavno ne držijo in so zato takšna poimenovanja neprimerna. Prej ko začnemo aktivnosti poimenovati pravilneje, lažje bomo razumeli naravo napora, saj uporaba nepravilnih izrazov prejudicira tudi druge stvari.

Predlog klasifikacije, ki se pojavlja v strokovni literaturi je tako naslednji:

  • Eksplozivni napori — napori, ki trajajo do 6 s in ki v večji meri uporabljajo razgradnjo kreatin fosfata za pridobivanje energije
  • Visoko-intenzivni napori — napori, ki trajajo od 6 s do 1 min in ki v največji meri uporabljajo glikolitične procese s spremenljivim deležem razgradnje kreatin fosfata in celičnega dihanja
  • Vzdržljivostni napori — napori, ki trajajo več kot 1 min in ki v največji meri uporabljajo oksidativno fosforilacijo s spremenljivim deležem glikolitičnih procesov in celičnega dihanja

Tim Podlogar
Kineziolog

Glavni vir:
Chamari, K., Padulo, J. ”Aerobic’ and ‘Anaerobic’ terms used in exercise physiology: a critical terminology reflection’, Sports Medicine, doi: 10.1186/s40798-015-0012-1